54. DUHOVNO STARŠEVSTVO

"MOJI HČERI NISTA MOJI. STA POSODI, KI STA MI ZAUPANA, DA JIH VODIM DO NJUNE LASTNE SVETLORE."

To sem spoznal, ko sem prvič držal svojo prvo hčerko v naročju. Čutil sem, da ne držim otroka - držim dušo, ki je prišla skozi mene, ne od mene.

Moja Pot: Od Kontrole do Zaupanja

V začetku sem hotel zaščititi svoje hčere pred vsem slabim na svetu. Hotel sem jih obdati z varnostjo. Potem sem spoznal: prava zaščita ni v tem, da jih skriješ pred svetom. Je v tem, da jih naučiš, kako biti v svetu, ne da bi izgubile sebe.

Praktične Vaje za Duhovne Starše

Težave kot Priložnosti za Rast

Ko je moja hči padla in si razbila koleno, nisem rekel "vidíš, sem ti rekel". Rekel sem: "Bolečina je učitelj. Kaj te uči?" Ko se je sprla s prijateljico, nisem rekel "pusti jo". Rekel sem: "Kako se čutiš? Kaj bi lahko drugače naredila?"

Najgloblja Lekcija:

Moji hčeri sta me naučili več o ljubezni, kot vse moje meditacije skupaj. Njuna neslabostna ljubezen me je naučila, kako ljubiti brez pogoj. Njuno odpuščanje me je naučilo, kako odpustiti sebi.

Zaključek: Duhovno starševstvo ni o tem, da vzgajaš otroke. Je o tem, da se sam vzgajaš skozi njih. Da postaneš boljši človek zanje. Da rasteš z njimi. Da se predaš ljubezni v njeni najčistejši obliki.

← Nazaj k Misticizmu | Naprej k Umetnosti Biti Moški →
← Nazaj v knjižnico Naprej
← Nazaj v knjižnico